Prvi dan na Pangkorju sva začela s spanjem do poldneva, potem pa sva še malo podaljšala počitek, ker je ravno začelo deževati. Za zajtrk sva šla na palačinke.

Potem sva se šla kopat. Ker vsaj 50-100 m okoli naju ni bilo nikogar, sva si drznila pustiti stvari (nič vrednega razen ključev od hotelske sobe) nevarovane in sva se oba oddaljila za 10 m. To so hitro ugotovile opice, ki so želele kaj ukrast. Glej video! Nisva si upala biti preveč agresivna, ker potem baje tudi one postanejo agresivne in baje imajo močne zobe in kremplje.

Morje je toplo (baje 29-30 C), vidljivost pa slaba – samo nekaj m. Kasneje sva ugotovila, da je mogoče ob jutrih boljše, ker je vsako popoldne pihalo proti plaži. Lahko te tudi odpeljejo z ladjico na bližnji manjši otoček, ker naj bi bile vidne korale, ampak naju to, zaradi slabe vidljivosti v vodi, ni mikalo.

Za zajtrk sva spet jedla palačinke. V hotelu sva si sposodila komaj delujoči kolesi. Ob izposoji naju je receptorka opozorila, naj najprej preveriva, če bremze delujejo. To, da na vseh kolesih, ki so na voljo, bremze samo napol delujejo, jih pa ne moti. Na vseh preizkušenih so bremze bremzale tudi ob sproščenih bremzah in niso do konca prijele ob do konca stisnjenih ročkah.

Otok in cesta sta precej gore-dole s strmimi klanci. Pri vseh klancih je znak, da je 10% naklon. Zaradi bolj ali manj nedelujočih prestav sva jih večinoma prehodila. Okrog otoka je lepa krožna cesta, ki gre mimo vseh vasi in znamenitosti. Žal pa za en odsek strogo odsvetujejo prečkanje, ker naj bi tam bile napadalne opice in psi. Tako sva morala vse prekolesariti dvakrat.

Pogledala sva si Nizozemsko trdnjavo, s katero so nameravali nadzorovati Melaško ožino in trgovanje z neko kovino, ki jo tu kopljejo. Trdnjava je zdržala samo nekaj let. Enkrat kasneje so jo obnovili, pa je spet zdržala samo nekaj let.

Potem pa še en velik Kitajski tempelj. Glej slike. V bližini templja sva šla v kitajski četrti na kosilo. Kitajci v Maleziji bolj slabo govorijo angleško, ampak sva se nekako uspela zmeniti za odličen nudl sup.

Zadnji dan sva se počasi odpravila proti Kuala Luumpurju. Avtobus je bil dvonadstropen in sva sedela v prvi vrsti zgoraj. Med potjo je šel bus tudi tankat in sva izvedela da bencin tukaj stane 40 evro centov.

V Kuala Lumpurju je bilo dosti bolj živo kot prejšnji teden. Več turistov, več domačinov in bolj komunikativni ljudje, ki so bolj vabili v svoje trgovinice in gostilne.

Za večerjo sva jedla neke ražnjiče. Na stojnici imajo na palčkah veliko različnih stvari – mesne (in ribje) kroglice, različno meso in različne morske jedi. Izbereš palčke in ti jih spečejo na žaru, nekatere palčke pa so take, da jih skuhaš v vodi, ki je vgrajena v vsako mizo (kot recimo vodni fondue).

Cel tale bolg (brez slik) sem spisal na telefonu, zato mogoče kje manjka kakšen šumnik.